Raziskovanje - Zavod Palemid Maribor

S pričetkom implementacije reformirane kohezijske politike Evropske unije (EU) za obdobje 2007 – 2013, ki bi naj v omenjenem obdobju v novih državah članicah zvišala gospodarsko rast za 7 – 12% in ustvarila 2,5 mio novih delovnih mest (EC 2006, 2), je utemeljeno preučiti delovanje in disparitete v razvoju t. i. pasivnih urbanih območij v EU, med katera se uvrščajo tudi nekdanja industrijska mesta. Aktualnost tematike razvoja in rasti mest v obdobju sodobne globalizacije je razvidna iz vrste nedavno objavljenih člankov (Markusen in Schrock 2006; Polèse 2005; Turok 2004), izdanih publikacij (Sassen 2006; Brenner 2006; OECD 2006; PcW 2005; Cushman&Wakefield 2005; EIUA 2004;) ter mednarodnih konferenc in strokovnih posvetov (International Conference on City Competitiveness 2005 (OECD), Greater Cities in a Smaller World 2006 (Robinson College), Investing in Europe’s Regions and Cities: Public and Private Partners for Growth and Jobs 2006 (European Union and European Commission)).

Dosedanje študije so si večinoma enotne, da razvoj mest temelji na treh ključnih skupinah dejavnikov: ekonomskih, tehnoloških in družbenih. Avtorji ugotavljajo različne vrste dejavnikov posameznih skupin ter različna zaporedja njihovih pomembnosti. Po European Institute for Urban Affairs (EIUA) (EIUA 2004, 57-61) med ključne dejavnike konkurenčnosti mest sodijo ekonomska raznolikost (gospodarski/storitveni sektorji, mednarodna/domača ter velika/majhna podjetja, t. i. stara/nova ekonomija), izobražena delovna sila (razpoložljivost, odnos med ponudbo in povpraševanjem na univerzah, raziskovalnih inštitutih, vladi in zasebnem sektorju), povezanost (notranja/zunanja, fizična/elektronska/kulturna), sposobnost strateškega vodenja (vizija, vodenje, partnerstva, politika), znanje in inovacije v podjetjih in drugih organizacijah (investicije v sodobno, na znanju temelječo opremo, investicije v raziskave in izobraževanje, investicije v inovacije, produktivost dela) in kakovost življenja (družbena, kulturna in okoljevarstvena). Ugotovitve omenjene raziskave še kažejo, da uspešnost mest v veliki meri temelji na obliki partnerstva med nacionalno in lokalno vlado ter na vključenosti mest v evropske sisteme, omrežja in projekte. Po BSL (2001, ) je prosperiteta mest funkcija stopenj zaposlenosti in produktivnosti. Hugginsov (2002) Indeks urbane konkurenčnosti temelji na Storperjevi definiciji konkurenčnosti prostora, ki poudarja pomen sposobnosti lokalnega gospodarstva, da pritegne in obdrži podjetja s stabilnimi ali rastočimi tržnimi deleži, hkrati pa vzdržuje ali izboljšuje življenjski standard.

Omenjeni Indeks sestavljajo podindeks na znanju temelječih podjetij, podindeks ekonomske aktivnosti, podindeks gostote podjetij, podindeks Bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca, podindeks produktivnosti, podindeks plač in podindeks nezaposlenosti. Robson, Parkinson, Boddy in McLennan (2000) ugotavljajo, da »bazo urbanih virov« tvorijo lokacija, starost, ugodna ekonomska struktura, značilnosti podjetja, sposobnosti učenja in inoviranja, komunikacije, kakovostno okolje in storitve ter aktivno lokalno vodstvo. Po PcW (2005) so »mesta prihodnosti« tista, ki bodo sposobna zagotavljati in upravljati šest medsebojno povezanih oblik kapitala (strateškega premoženja in virov v mestu): intelektualni in družbeni kapital, demokratični kapital, kapital kulture in prostočasnih aktivnosti, okoljski kapital, tehnični kapital in finančni kapital.